Krajina – aktualna praksa | Landscape – topical practice

POLNO / PRAZNO – PROSTOR IGRE

Človek je bitje igre. Igramo se vsi, tudi odrasli. Igra je bistvenega pomena za razvoj kulture in za naše življenje. Nizozemski kulturni zgodovinar Huizinga utemeljuje, da je kultura zrasla iz igre in kot igra – da se je razvila znotraj igre kot igra sama. (1) Vsaj dva vidika igre sta neposredno povezana z oblikovanjem prostora: svoboda igre ter prostor igre in za igro. Oboje sta bistvena pogoja.

Vsaka igra je, v svojem bistvu, svobodno dejanje. Čeprav se otroci igrajo, ker jim tako narekuje nagon in ker je igra način, s katerim razvijajo svoje sposobnosti, se, obenem, igrajo zato, ker jim je to všeč in ker jih veseli in natanko v tem temelji njihova svoboda. Svoboda je temelj igre.

Če je, potemtakem, svoboda prvi in najpomembnejši pogoj za igro, potem je prostor za igro takoj za tem. Vsaka igra se lahko zgodi in dogaja samo v lastnem prostoru igre. Vsak postor igre je opredeljen, omejen materialno in mentalno, namenoma ali kot tak. Igra se vedno dogaja nekje. Nič se ne more zgoditi, če se ne zgodi nekje. To je domena prostorskega načrtovanja – zagotavljati in ustvarjati prostore, v katerih se bo lahko dogajala in dogodila igra. Igra, ki v človekovo delovanje vnaša smisel.

Če verjamemo, da je razsežnost svobode bistveni pogoj in sprejmemo igro kot bistveno za organizacijo in razvoj kulture, potem lahko igro vidimo kot obliko “svobode govora«. Zatem se takoj lahko vprašamo, ali imamo v mestih prostore, v katerih lahko svobodo govora prakticiramo?

Fenomen igre je zelo sestavljen, težko opredeljiv. Gotovo pa igra ni mehanska. Zato je tudi prostor igre prostor, ki dopušča negotovost, naključje in izziv, kar daje igri dramatični obrat. Kot prostor igre lako označimo javni mestni prostor kot tak; prostor, v katerem se ljudje vključujejo v oblike mestnega življenja. Kajti prav v javnem je utemeljena urbanost. Javni prostor je osnovni gradnik mesta. Zdi se, da je zagotavljanje in oblikovanje javnega odprtega prostora vsakodnevna praksa, vendar je javni prostor krhka kategorija. Ni samoumeven. Določata ga politični in ekonomski diskurz, ki mu nista vedno naklonjena.

Vprašanje zagotavljanja, oblikovanja in urejanja javnega prostoraje je brez dvoma še vedno (ali pa morda znova?) aktualno: mnogi tako imenovani javni prostori so komercializirani in operacionalizirani – naše obnašanje je skrbno nadzorovano in usmerjano. Velikokrat so takšni prostori dekorirani, prenasičeni z elementi in oblikami, ki naj bi zagotavljali pestrost, varnost in omogočali politično korektnost, kot jo narekuje potrošnja. Vsa prizadevanja so zreducirana na ugodje. Svoboda je le iluzija. (2)

Zato se zdi agora, prazni trg, arhetip mestnega javnega prostora tudi arhetip prostora igre, prostora »svobode govora«. Agora je omogočala vključevanje v dialogos in to po svobodni izbiri. Dopuščala je razvoj igre. Ali danes pri oblikovanju mesta sploh lahko mislimo agoro?

Ukvarjanje s tem problemom in sodelovanje pri razvoju javnega prostora je za nas kot prostorske načrtovalce ključnega pomena, saj je javni prostor, v vseh svojih pojavnih oblikah, bistvo urbanosti. Je prostor dialektike polisa. To potrjuje zgodovina urbanizma. Javni prostor je prostor igre, tiste igre, ki je bistvena za razvoj svobodnega in odgovornega posameznika in družbe – ni, kot se prevečkrat zdi, prostor uživaštva ali rekreacije, ki sta oba v jedru asocialna pojava; javni prostor je prostor družbene interakcije, socializacije in prostor političnega dialoga. Je, in bi moral ostati, prostor svobode, tega bistvenega gonilnega momenta mestnosti.

Tu se zastavlja vprašanje družbenega konsenza, vprašanje politične volje do zagotavljanja javnega prostora, ki bo dobesedno in v prenesenem pomenu odprt za vse in ob vsakem času. Postavlja se kot etično vprašanje, saj imamo kot državljani vsi pravico do javnega prostora, še več, tudi pravico, da smo v zagotavljanju in oblikovanju javnega prostora tudi udeležni – imamo pravico, da ga uporabljamo in da ga sooblikujemo. Zato ne le kot otroci, temveč tudi kot odrasli potrebujemo dobro oblikovane prostore za igro, kraje, ki so odprti v vseh pogledih, ki dopuščajo, da se razvija fizična in miselna igra.

Zastavlja pa se tudi vprašanje, ki zadeva razvoj oblikovalskega jezika: kako formalno osmisliti prostore igre?

Umujmo: preokupacija z varnostnimi standardi, konstruirana in dejanska potreba po nadzoru, onemogočanje neželjenega, izločanje motečega in prikriti pritiski kapitalskih vzvodov vodijo v določenost, v ponavljanje sprejemljivih vzorcev tudi pri oblikovanju prostora; ta določenost nas oddaljuje od čutnih in izzivalnih kakovosti življenja. Mestne prostore spreminja v ponavljajoči se prototip, ki se zdi prej omejujoč kot osvobajajoč. (3)

Tako se pred nas kot oblikovalce prostora, ob predpostavki, da je javni prostor zagotovljen, postavlja vprašanje: Kako ga oblikovati, da se bo možno v njem svobodno odločati za to, kaj početi, da bo moč svobodno izbrati, izraziti veselje do življenja? Kako ga opredmetiti, določiti, a mu vendar ohraniti nedorečenost, negotovost, ki razpira polje interpretacij, mu dodati vrednost, ki prostor odpira?

Obenem se zavedamo, da vsako ustvarjanje izhaja iz vseobsegajoče porivne sile igrivosti. Tudi oblikovanje prostora je igra. Pri tem gre za konceptualno igro znotraj prostora na eni in za materialno, dejansko igranje s prostorom na drugi. Pri tem ustvarjamo prostor za interpretacijo, prostor reprezentacije in tudi prostor za igro.

Iščemo oblikovalski jezik agore, jezik praznine; ker je tudi jezik sam, tako Huizinga, zgolj ena od oblik igre, bo morda razvoj novega oblikovalskega jezika prispeval k načinom izražanja slučajnosti in sestavljenosti življenja, ki je, kljub razvoju znanosti, še vedno neobvladljivo. (4)

--------

(1) Huizinga (1872-1945) na podlagi poglobljene analize izvora družbenih pravil in ritualov demonstrira, kako se igra izraža v jeziku in umetnosti, prikaže njeno vlogo v procesu razvoja kulture, odnos med igro in pravom, igro in vojno, igro in vednostjo, oblike igre v filozofiji in elemente igre v sodobni kulturi. Huizinga, Johan, Homo ludens, 1971

Pojem prostor igre je blizu pojmu krajina. Pojem krajina ima veliko ne povsem oprijemljivih pomenov, tudi v našem jeziku; zato je ta pojem, v smislu inetrpretacije, odprt pojem, pojem, ki ponuja mnogo več možnosti, ne da bi vnaprej določil oblike igre, ki se lahko v prostoru igre zgodijo.

(2) V literarni mojstrovini Hadrijanovi spomini, francoska pisateljica Marguerite Yourcenar zapiše spomine plemenitega rimskega cesarja, njegova razmišljanja o pretečenem življenju. Nekaj pasaž, ki razkrivajo njegovo strast do umetnosti in arhitekture, je z vidika zagotavljanja javnega prostora še vedno zelo aktualnih. Yourcenar, Marguerite, Hadrijanovi spomini, CZ, 2001

(3) Pomen izziva in neusmerjane, raziskovalne igre, kakršna je možna v naravnih okoljih in mestnih odprtih prostorih, za razvoj otrok je izpostavila Catharine Ward Thompson, škotska krajinska arhitektka, v Playful nature: what makes the difference between some people going outside and others not? Raziskava, predstavljena v knjigi, prikazuje, da so vse bolj zanimivi tisti elementi okolja, ki se spreminjajo in se odzivajo na določena dejanja, na primer zabadanje palice v mehko prst ali skakanje po lužah… Ward-Thompson, Catharine, Playful nature: what makes the difference between some people going outside and others not? In: Catharine Ward-Thompson and Penny Travlou, Open Space People Space, London, 2007

(4) V paraboli On Exactitude of Science Jorge Luis Borges na primeru izjalovljenih prizadevanj kitajskega cesarja, da bi mu znanstveniki izdelali zemljevid cesarstva v razmerju 1:1, razgali jalovost vztrajne človekove želje, da bi pridobil in obdržal nadzor nad slučajnostmi življenja. Borges, Luis, Borges: Collected fictions, Penguin, 1999


NARAVA V MESTU - MOČ PRISPODOBE

Skoraj ni več vprašanje, ali je danes narava del mesta. V tem je takorekoč dosežen družbeni konsenz. Vprašanje je, kako, na kakšen način je narava lahko del mesta. In to, kako danes v mesto pripeljati naravo, je prvenstveno oblikovalsko vprašanje. Po jasni izraznosti in akontekstualnosti modernega oblikovanja parkov in vrtov, ki je odgovarjala določenemu, progresivnemu razmišljanju, smo dosegli točko, na kateri se zdi, da tako oblikovanje sodobnim družbenim potrebam ne odgovarja več povsem. Kar se je zdelo končni dosežek v tradicionalnem razvoju krajinske oblike (geometrija, kartezijanski prostorski red, celo modernistična asimetrija in zmik) je danes postalo del iskanja novih načinov izraznosti. Občutljivost do narave se je spremenila; veliko lažje jo sprejemamo v njeni nedoločljivosti; zdi se, da ni več modernega antagonizma med naravo in kulturo. Spreminjajo se estetski kodeksi.

Mestna krajina je narava v mestu. V vsej svoji sestavljenosti – spontanosti, favni in flori, naravnih zakonitostih, dojeta predvsem kot intrinzično lepa – je seveda idealizirana. Že tu se prične abstrakcija – odmišljene so vse neprijetnosti, ki lahko izvirajo iz odnosa človek – narava. Njena vloga je izboljšati pogoje bivanja v mestih, omogočiti prebivalcem mest izkušnjo narave. Obenem tudi oblikuje mesto, prispeva k njegovi podobi. Redko je narava v mestu narava sama na sebi; bolj v posameznih komponentah, če imajo prostor, da se razvijajo po naravnih zakonitostih. Je namreč abstrahirana, reducirana – oblikovana. Je druga, nova narava. V svoji vsestranskosti urejena. Poenostavljena. Oblikovana po meri človeka, zadovoljuje njegove potrebe, fiziološke in duhovne. Z vpetostjo v prostorski kontekst, z obliko, omogoča določene dejavnosti in obenem interpretira, izraža določen pogled na svet.

Za nas je še vedno aktualno vprašanje oblikotvornosti – kako vnesti v mesto del bogastva doživetij iz narave in obenem ustvariti novo naravo, nov svet, ki, čeprav zgrajen iz naravnih prvin, ni Narava. Ali ni aktualna še večja potreba po abstrakciji, ki se morda ne kaže nujno v formi, temveč v pogledu na predmet abstrakcije? Kako ustvariti pomenljive oblike in pri tem ohraniti, narediti vidno časovno razsežnost, spreminjanje v času, vrsto doživetij, ki prav iz te značilnosti izhajajo?

Oblikovana krajina je dvojec prostora in časa; značilna je težnja po vzdrževanju oblike, ki je funkcionalna, ki nekaj sporoča, značilna pa je tudi intrinzična težnja naravnih sestavin po lastnem razvoju, kar pomeni stalno uhajanje nadzoru, vedno določeno količino nepredvidljivosti. Ali je v tej nedorečenosti danes njen potencial? Vsaka oblikovana krajina je poskus odkriti nekaj novega v tem odnosu, izkoristiti ta odnos za novo stvarnost.

Zgodovinsko je bil vrt na vzhodu materializacija poduhovljene narave, predstava o tem, kako svet deluje. Na zahodu njegovi začetki koreninijo v materializaciji predstave o raju in tej predstavi se je v razvoju vrtne umetnosti pridružilo tudi politično sporočilo. Pa vendar so ga hkrati določali tudi biotski, ekonomski in tehnološki dejavniki in je bil vedno tudi eksperiment novega modela organizacije sveta. Ali je možen prenos te predstave v mesto, ko formalnemu izrazu ne botrujejo več posameznikove želje po reprezentaciji ali interpretaciji sveta, temveč ga določata neopredeljena javnost in politično-ekonomski dikurz? Ali gre predvsem za funkcionalne prostore, za zadovoljevanje mehanskih, fizioloških potreb? Je krajina še vedno (lahko) prispodoba? Lahko ob funkcionalnih še vedno ustvarjamo pomenljive prostore? Kakšne so alternative? So oblikovani deli mestne krajine, tako kot nekdaj vrtovi, lahko simboli svobodne misli in avtonomna umetniška dela?

V svojem delu skušamo zaobjeti stare in nove pomene vrta: idealu Arkadije ni moč ubežati, vendar naj bo, tako kot je bila že pri Starih, tudi danes v to idealizirano predstavo vključena nedoločljivost in nepredvidljivost Narave. Pri Starih se je kazala s favni in nimfami, z njihovo bestialnostjo; z nimfeji in grotti kot otoki divje grotesknosti v urejenih kozmosih vrtov je v renesansi, baroku in angleškem krajinskem slogu 18. stoletja prebijala na plan. Morda lahko danes dopustimo, da se nepredvidljivost Narave vključi v oblikovalski koncept, ne da bi pri tem izgubili jasnost in moč formalnega izraza in pri tem razvijamo nov oblikovalski jezik, s katerim bo moč – ob svetu narave in iz njega – ustvarjati nov, poetičen svet.